Domov Človek, ki bere knjigo z naslovom "KNJIGA, KI JE NI MOGOČE PREBRATI DO KONCA

Človek, ki bere knjigo z naslovom "KNJIGA, KI JE NI MOGOČE PREBRATI DO KONCA

Vabim vas k branju simbolne črtice o namenu bivanja. 

ČLOVEK, KI BERE KNJIGO Z NASLOVOM »KNJIGA, KI JE NI MOGOČE PREBRATI DO KONCA«

V dar sem dobil knjigo. Bila je zelo debela. Ne samo debela, bila je taka špehača, da je »Vojna in mir« v primerjavi z njo le dnevni časopis. Kaj takega še nisem videl! Bila je tudi precej velika, a na platnici je bil zapisan skrivnosten naslov »Knjiga, ki je ni mogoče prebrati do konca«. Že ko sem jo pogledal, me je malo minilo. Gnal me je samo naslov »Knjiga, ki je ni mogoče prebrati do konca«: Je ni mogoče prebrati, ker je tako zahtevna, nerazumljivo napisana? Ali je napisana v kakšni arhaični različici, ki je že sama po sebi na pol nerazumljiva? Ali je le tako debela, da umreš preden jo uspeš prebrati? Za tako debelo knjigo rabiš čas, a kdo ga ima toliko? Ja imam kaj bolj pametnega počet, kot pa vsako prosto minuto preždet pri tej čudni knjigi!

Vseeno sem začel. Zakaj pa ne bi bil prvi, ki jo bo prebral, ali pa eden od mnogih, ki bodo potrdili resničnost njenega naslova. Ne pričakujte, da bom v tej zgodbi napisal obnovo prebranega! Zdaj jo berem že več kot trideset let. Pisana je v slovenščini. Bere se še kar lepo. Ima seveda zahtevne odseke, kjer je treba biti zelo pozoren in osredotočen. Potem zna preiti v bolj lahkotne tone. Dostikrat se tudi smejim ob branju. V njej so poglavja o naravoslovju, družboslovju, geografiji, pa tudi o gibanju, športu, o človeku, o odnosih, o družini, o duhovnosti, veliko piše o šoli, o glasbi, prijateljstvu, nekaj malega o vzgoji, dotika se tudi zgodovine in še bi lahko našteval. Vse o čemer piše mi je še kar blizu. Veliko stvari sicer ne razumem, še več pozabim. S tem se ne obremenjujem preveč, saj bi rad razvozlal pomen naslova »Knjiga, ki je ni mogoče prebrati do konca«.

Pred nekaj leti se mi je ob branju zgodilo nekaj zanimivega. Ko sem prebral do konca ene strani in hotel obrniti list, sem dobil čuden vtis, da je bil list, ki sem ga imel med prsti, malce drugačen. Obrnil sem ga nekajkrat levo in desno. Strani so se ujemale. Vmes nič ni manjkalo, zato sem bral naprej. A v meni je vseeno ostal nek nemir, ki se zna naseliti vame, ko vem, da sem nekaj spregledal, oziroma, ko vem, da bi nekaj moral narediti, pa sem pozabil točno kaj. Vrnil sem se na tisto stran, ki mi je vzbujala ta čuden občutek. Ko sem se popolnoma posvetil opazovanju tega lista, sem opazil, da je za spoznanje bolj debel, kot drugi, in ko sem dolgo zrl vanj, se mi je zdelo, da je tudi material tega lista malenkost drugačen. Ob še bolj podrobnem pregledu lista sem videl, da je omenjen list zlepljen iz dveh. Poizkusil sem na kotičkih in res sem opazil dve drobni ušeski, ki sta skoraj neopazno štrleli vsako sebi. Z nekaj truda in precejšnjim napenjanjem oči, mi je uspelo prijeti ju z nohti. Počasi in nežno sem vlekel. Lista sta se začela ločevati in zagledal sem, da tudi na njiju z drobno, rahlo pisavo nekaj piše. Nadaljeval sem z razpiranjem, dokler mi ni uspelo lista popolnoma odpreti. Videl sem, da je tekst na obeh straneh identičen, le da je na drugem zrcalna slika prvega. Začel sem brati. Pisalo je nekako takole:

»Dragi bralec, draga bralka! Dobrodošla v skrivnem kotičku knjige! Ko bosta prebrala besedilo na tej strani, bosta lahko razrešila uganko naslova. Knjiga namreč ni napisana zato, da bi jo prebrala, ampak zato, da bi se sama brala skozi vaju. Hec je v tem, da knjiga sploh ni napisana do konca, zato se je tudi prebrati ne da. Ljudje jo vedno odložijo pred »koncem«, ker niti ne pridejo do tistega dela, kjer bi videli, da je nedokončana. Veliko težo pripisujejo vsemu, kar preberejo, naslov pa vzamejo kot samoumeven. V knjigi je zapisano veliko modrosti, ki ti pomagajo živeti, razumeti svet, v katerem živiš, a to je tudi vse. Zdaj, ko sta prebrala te skrivnostne besede, se bo knjiga začela brati skozi vaju. S tem, ko ji dopustita, da se sama bere skozi vaju, se bo lahko tudi sama zapisala do konca. Tako vama je ni več potrebno brati, da bi jo prebrala. Absurd? Za bralce ja, a ne za vaju, ki sta se znašla v skrivnem kotičku knjige.«

Zaprl sem jo, vstal in po tiho ponovil stavek, kot sem ga doumel: »Bralec nikoli ne prebere knjige do konca, knjigo prebere samo tisti, ki ji omogoči, da se sama bere skozi naju.«

Ko sem se ozrl nazaj na mizo, da bi še enkrat prebral tisto stran, knjige ni bilo nikjer več …

KO JE ČLOVEK V STANJU CELOTE, SE ŽIVLJENJE ZAČNE ODVIJATI SKOZENJ IN NI VEČ LE BRALEC DELCEV SEBE. KONEC JE UDEJANJEN ZAČETEK, ZAČETEK JE NEUDEJANJEN KONEC. VSAK KONEC, KI NI UDEJANJEN ZAČETEK JE »KONEC PRED KONCEM«.

Celota je izkušnja, ki vsebuje vse elementarne energije

Ne spreglejte

11 May

Naš vsakdan je poln dejavnosti, opravil, pripadnosti, angažiranosti, odnosov …, ki nam zapolnjujejo velik del našega časa. Vemo, kaj nam je všeč in kaj nam ni, kaj nam škoduje in kaj ne. Vseeno pa...

03 May

Število 1 se v osnovnih matematičnih funkcijah vede drugače kot druga števila. Na podlagi tega sem poskušal potegniti vzporednice z bivanjem in matematično zapisati formulo Celote oz....